Ste sredi supermarketa, vaš otrok začne nekontrolirano kričati, jokati in noče se premakniti z mesta. Ali pa ste doma, na videz mirno vzdušje se v hipu spremeni v burno sceno, ki jo spremljajo solze, kričanje in morda celo brcanje. Da, to so izbruhi jeze, s katerimi se sreča skoraj vsak starš otrok, starih od enega do petih let.
Trma oziroma izbruhi jeze so povsem naraven izraz. V določenem obdobju otrok še ne zna svojih občutkov izraziti z besedami, zato si pomaga s telesom – s kričanjem, jokom ali neobvladljivimi gibi. Včasih so ti čustveni izbruhi tako močni, da se starši sprašujejo, kaj delajo narobe in kako rešiti nastalo situacijo.
Zakaj otrok doživlja izbruhe jeze
Da bi obvladali otrokovo jezo, moramo razumeti, od kod izvira. Med prvim in tretjim letom otrok preživlja obdobje, v katerem intenzivno razvija lastno identiteto in skuša uveljaviti svojo voljo. Ko mu to ne uspe, je frustriran in reagira z izbruhom jeze.
Z vidika čustev je jeza za otroka zelo zmeden občutek. Otrok ne ve, kako je biti frustriran ali preobremenjen, a prav to doživlja. Potrebuje pomoč okolice, da ugotovi, kaj se z njim dogaja in kako naj reagira.
Pomemben vidik predstavljajo tudi fiziološki dejavniki. Lakota, utrujenost ali pomanjkanje spanja lahko igrajo ključno vlogo. Če ima vaš otrok izbruh jeze vedno ob istem času, gre najverjetneje prav za te potrebe.
Navsezadnje so tu še zunanji vzroki izbruhov jeze. Dolgčas, nerazumevanje okolice in pomanjkanje pozornosti.
Kako prepoznati prve znake nastopa jeze in se nanje pravilno odzvati
Pomembno je, da ne čakamo, da jeza izbruhne v polni meri. Opazujte svojega otroka. Nekateri otroci se začnejo presedati, gristi ustnice ali stiskati pestke že pred samim izbruhom. Prepoznavanje teh znakov in pravočasen odziv pomagata preprečiti izbruh.
Če se pojavi „opozorilni znak“, poskusite se odzvati empatično. Mirno lahko rečete kaj takega: „Vidim, da ti ni všeč, ko moraš počakati, zdaj bova za trenutek počakala skupaj.“ S tem otroku pokažete razumevanje in hkrati postavite meje.
Ob prvih znakih jeze je prav tako primerno za kratek čas spremeniti dejavnost ali preusmeriti otrokovo pozornost drugam.
Najpogostejše napake staršev pri obvladovanju otroških izbruhov jeze
Poskusite se izogniti temu, da bi se sami prepustili jezi in začeli kričati ali groziti. Takšen odziv pri otroku le okrepi negativen vzorec vedenja in povzroči še intenzivnejši izbruh.
Druga pogosta napaka so popuščanja. Žal s tem otroka naučimo, da je izbruh učinkovit način za dosego cilja.
Ignoriranje izbruha prav tako ni ustrezna rešitev. Otrok se nato počuti osamljenega, ne razume svojih čustev in se jih ne nauči obvladovati.
Zato je idealen odziv doslednost s prijaznostjo.
Ohraniti mir in preudarnost ob otroških izbruhih jeze je ena največjih preizkušenj starševstva. Dajte otroku ljubečo podporo, hkrati pa postavite jasne meje. Pomagajte otroku razvijati čustveno stabilnost, da mu olajšate nadaljnje življenjske korake. Držimo pesti!