Pri kateri starosti je otrok resnično pripravljen, da gre sam ven? Katera pravila določiti, da bo otrok na varnem in hkrati razvijal svojo samostojnost?
Kdaj je otrok dovolj zrel za samostojno gibanje zunaj?
Starost otroka ni edino merilo – veliko pomembnejša je njegova čustvena in psihična pripravljenost. Otrok je pripravljen, če zna dobro upoštevati jasno postavljene meje, je sposoben samostojnega odločanja v osnovnih situacijah in zna primerno reagirati na običajne nepričakovane dogodke (npr. kaj storiti, ko sreča neznano osebo ali ko se izgubi ali se poškoduje).
Pomembno je, da otrok pozna pot domov iz svojega običajnega okolja, zna povedati ali pokazati naslov svojega prebivališča ali pozna telefonsko številko enega od staršev. Otrok naj se nauči razlikovati zaupanja vredne osebe (policist, mama z otroki) in naj ve, kam se lahko obrne po pomoč.
Vaš otrok je na samostojno gibanje zunaj pripravljen, ko se z njim lahko dogovorite in veste, da vaša pravila razume in spoštuje tudi v vaši odsotnosti.
Kaj o samostojnem gibanju otrok zunaj pravijo zakon in strokovnjaki?
Splošno velja, da starš nosi polno odgovornost za svojega otroka do njegovega osemnajstega leta. Po priporočilih strokovnjakov se otroci samostojnosti običajno začnejo učiti med 7. in 10. letom – najprej krajše zadrževanje v bližini doma, nato pa postopoma daljše poti, npr. v šolo.
Psihologi poudarjajo, da preveč avtoritativen ali, nasprotno, preveč popustljiv pristop ni priporočljiv. Bistveno je otroku dati primerno mero svobode, ki ustreza njegovim sposobnostim in zrelosti.
Strokovna priporočila iz drugih držav (na primer iz Skandinavije) pogosto zagovarjajo večje zaupanje do otrok že v mlajši starosti, medtem ko je na primer v južnih državah opazna težnja k bolj previdnemu pristopu.
Kako otroka pripraviti na prve samostojne odhode ven?
Začnite tako, da boste z otrokom redno poudarjali varnost: kako prečkati cesto, izogibati se nevarnim mestom, komunicirati z neznanimi osebami. Redno vadite pot, po kateri bo hodil; najprej skupaj, nato pa mu dajte možnost, da pot vodi in jo komentira.
Pojdite na to postopoma – najprej pustite otroka nekaj minut samega pred hišo ali na igrišču, pozneje naj sam peš prehodi kratek odsek. Vsak naslednji korak dodajte glede na to, kako je otrok obvladal prejšnjega.
Postavite jasna pravila, na primer kdaj se mora vrniti, s kom sme iti ven, po katerih poteh sme natančno hoditi in kaj naj stori v primeru težav. To redno ponavljajte ter preverjajte z vprašanji in pogovorom.
Otroku informacij ne posredujte na zastrašujoč način (ne govorite, da 'vas bo odpeljal neznanec'), temveč raje praktično razlagajte pomen in posledice upoštevanja pravil. Otrok se tako uči ne le varnosti, temveč tudi odgovornosti in sposobnosti odločanja zase.
Kako koristi samostojno gibanje zunaj?
Ko otroku daste primerno mero določene svobode, mu pomagate prevzeti odgovornost. Postopoma tako pridobiva izkušnje z odločanjem, kar krepi njegovo samozavest. Tudi če naredi napako, se iz nje nauči, kar je ključno za zdrav osebnostni razvoj.
Samostojne aktivnosti zunaj so pomembne tudi socialno – otrok sklepa nova prijateljstva brez starševskega vodenja in preizkuša nova pravila delovanja v skupini drugih otrok.
Otroci zaradi tega pridobijo občutek kompetentnosti („Sposoben sem obvladati situacijo tudi brez staršev“), razvijajo samostojno razmišljanje, ustvarjalnost in sposobnost učenja iz lastnih izkušenj.
Nasprotno pa pomanjkanje samostojnosti povzroča, da je otrok lahko bolj negotov, anksiozen, boječ in manj samostojen na drugih področjih življenja.
Kako zmanjšati skrbi staršev in varnostna tveganja?
Spoznajte realna in objektivna tveganja. Statistično največja skrb večinoma ni ugrabitev, temveč poškodbe ali nesreče. Zato otroke naučimo na primer varno prečkati cesto in se previdno obnašati na igrišču ali ob cestah.
Strah staršev lahko zmanjšate postopnim navajanjem – otroka najprej spuščajte ven za kratek čas, kasneje trajanje podaljšujte po lastnem občutku.
Uporabite dostopne varnostne tehnologije – na primer GPS sledilnike v otroških urah ali v telefonu. To vam daje možnost otroka diskretno preveriti, ne da bi se sam počutil pod pretiranim nadzorom.
Omogočanje samostojnosti je pomembno. Otrok s tem pridobi zaupanje v lastne sposobnosti. Po vaji poti in ponavljanju pravil lahko poskusite prvo resnično samostojno pot. Vse ponovite, določite natančno mesto in čas vrnitve ter se dogovorite o načinu komunikacije z mobilnim telefonom ali uro.
Po vrnitvi otroka pohvalite, prisluhnite njegovim vtisom, postavljajte vprašanja in rešujte morebitne težave praktično. S tem otroka spodbujate, da se uči iz izkušenj.