Pogosto se zgodi, da otroci v neki fazi izgubijo veselje do učenja, se izogibajo nalogam, namesto radovednosti se na njihovem obrazu naseli frustracija ali brezbrižnost. Zakaj je tako? In kaj lahko stori starš, če želi otroka podpreti v njegovi samostojnosti in odgovornosti do šole?
Odgovori niso preprosti – otrokova motivacija za učenje je kompleksen proces, na katerega vplivajo otrokov notranji svet, družinsko okolje in tudi pogoji v šoli.
1. Razumevanje otrokove motivacije
Motivacija označuje silo, ki nas vodi k določenemu ravnanju, nam daje voljo in energijo za premagovanje ovir, doseganje ciljev in učenje novih stvari. Pri otrocih je motivacija za izobraževanje ključni del zdravega razvoja. Brez motivacije se otrok uči le »ker mora«, kar vodi v kratkoročno znanje, odpor do šole in izgubo veselja.
Znanstveniki razlikujejo med notranjo motivacijo (otrok si sam od sebe želi nekaj spoznati, nekaj ga zanima) in zunanjo motivacijo (ravna na določen način zaradi nagrade, kazni ali pritiska okolice). Za dolgoročni razvoj je najpomembneje spodbujati prav notranjo motivacijo. Pri otrocih se pa oba tipa pogosto prepletata.
Otrokov razvoj bistveno vpliva na to, kako v posameznih obdobjih doživlja motivacijo. Malčki in predšolski otroci imajo naravno željo raziskovati svet – vse okoli njih je novo in fascinantno. Ko otrok začne hoditi v šolo, se motivacija lahko spremeni: pojavi se pritisk na uspeh, primerjanje s sošolci ali razočaranja zaradi neuspehov.
Zakaj torej nekateri otroci hodijo v šolo z veseljem, drugi pa ne? Pogosto o tem odloča prav njihova notranja motivacija. Koliko imajo možnosti, da se samostojno vključujejo v različne igre, izbirajo pripomočke ali sami odločajo, kdaj in katero domačo nalogo bodo opravili. Motivacija ni prirojena lastnost – je veščina, ki jo je mogoče razvijati.
Notranja motivacija pomeni, da otrok nekaj počne, ker to dojema kot smiselno ali zabavno. To je lahko veselje ob spoznanju, ponos ob osvojeni novi veščini, zanimanje za določeno temo ali radovednost. Zunanja motivacija je proces, ko otrok opravlja naloge zaradi nagrade (pohvala, sladkarija, nova igrača) ali iz strahu pred kaznijo (kričanje, prepoved televizije, slaba ocena).
Pomembno je imeti v mislih, da zunanja motivacija sama po sebi ni škodljiva – v določenih fazah razvoja je za otroka nujna in običajno predstavlja prehodni most k gradnji notranje motivacije. Starši pa pogosto pri zunanji motivaciji vztrajajo predolgo in otrok do notranje motivacije sploh ne pride.
Z leti se veča pomen vrstniške skupine – sošolci in prijatelji vplivajo na otrokov odnos do šole. Puberteta in adolescenca sta obdobji, ko na motivacijo močno vplivajo čustva in upor do avtoritet.
Razlike v motivaciji izvirajo ne le iz temperamenta, temveč tudi iz okolja, v katerem otrok odrašča. Otroci, ki doma doživljajo zaupanje in varnost, dlje ohranjajo željo po učenju. Nasprotno pa nenehen pritisk, primerjanje ali neprimeren očitek njihove zanimanje dušijo.
Za starše to predvsem pomeni odgovornost: ustvariti vzdušje, v katerem se otrok ne boji delati napak.
2. Kako motivirati otroka doma
Otroci se učijo predvsem z zgledom. Če starši izražajo radovednost, se veselijo novih stvari in se znajo za kaj navdušiti, se ta »volja do učenja« prenese tudi na otroka. Tudi odnos do šole in učenja otrok večinoma prevzame od doma. Ni vam treba biti popolni ali vedeti vsega. Pomembno je, da kažete zanimanje, se ne bojite delati napak pred otrokom in pokažete, da učenje ni le »nujno zlo«, temveč vir veselja in zadovoljstva. Skupaj berite, razpravljajte o vprašanjih, ki vam pridejo na misel, glejte dokumentarne oddaje ali recimo rešujte uganke.
Otroka podprite z dobrim okoljem, kjer se lahko osredotoči. Delovna miza z dovolj svetlobe, kakovostna postelja in prostor za igro so za otroke pomembni. Pa tudi čas in prostor, ko se lahko v miru in tišini zbere.
Spodbujanje samostojnosti je eden najpomembnejših vidikov motivacije. Glede na starost naj otrok dobi priložnost, da si del svojih obveznosti načrtuje sam, organizira delo, večje naloge razdeli na manjše korake ipd.
Starš naj pomaga raje z vprašanji kot z nasveti: »Kako bi to želel/a narediti?« ali »Kaj ti pri tem dobro uspeva? Kaj bi spremenil/a?«.
3. Primerni pripomočki in dejavnosti za spodbujanje motivacije
Različne dejavnosti ali didaktične igrače pomagajo otroku uriti in razvijati različne veščine – naj gre za logiko, fino motoriko, jezik, matematiko ali domišljijo – in to na naraven, nevsiljiv način. Pravilno izbran pripomoček ali dejavnost je lahko dobesedno most med igro in učenjem.
Med idealne dejavnosti sodijo na primer:
- Sestavljanje modelov, sestavljanke ali 3D konstrukcije
- Kuhanje ali peka
- Vrtnarjenje (opazovanje rasti, štetje semen, zapisovanje v dnevnik)
- Igra trgovine, pošte, zdravnika (komunikacija, reševanje problemov, matematika)
- Eksperimenti z vodo, »znanstveni« poskusi in preprosta fizika doma
- Različne namizne igre, osredotočene na besedišče, logiko ali pozornost
- Izleti v naravo, povezani z raziskovanjem ali zbiranjem različnih reči (kamenčki, kostanji itd.)
Tehnologija spada v svet današnjih otrok tako kot knjige in kocke. Z izbiro kakovostnih aplikacij, digitalnih iger ali spletnih tečajev lahko otroku približate tudi zahtevnejše teme na zabaven način. Med priljubljenimi aplikacijami so Duolingo (jeziki), Khan Academy (matematika, naravoslovje), Scratch in Code.org (osnove programiranja) ter različne logične igre za tablice. Digitalni didaktični pripomočki pa ne bi smeli nadomestiti fizičnega učenja, temveč ga le primerno popestriti.
4. Rutina, organizacija časa in motivacija
Otroci, ki imajo v svojih obveznostih red in rutino, se lažje skoncentrirajo in tudi odpočijejo. Sistem pri učenju pomaga zmanjšati stres – otrok ve, kdaj bo opravljal naloge, kdaj je čas za igro in kdaj lahko počiva. Sistematičnost je najboljša preventiva pred odlašanjem in naglim dokončevanjem vsega v zadnjem trenutku.
Priporočamo, da popoldne rezervirate bloke za učenje, po katerih običajno sledi čas za igro in gibanje. Starejši otroci naj vodijo svoj lasten dnevnik ali urnik.
5. Ravnanje z napakami
Strah pred neuspehom pogosto izhaja iz izkušenj doma, kjer je prevelik poudarek na dosežkih in brezhibnem rezultatu. V praksi to pomeni: nikoli ne zaničujte otroka zaradi enkratnega neuspeha. Pojasnite, da se tudi odrasli ne naučimo vsega že prvič.
Spremenite napako iz tabuja v običajno temo. Pomagajte otroku analizirati napake. Vprašajte: »Kaj bi naslednjič poskusil/a drugače?«. Cilj ni perfekcionizem, temveč sposobnost, da se ne vda in gre naprej z dvignjeno glavo.
6. Napake, ki jih starši najpogosteje delajo, in kako se jim izogniti
Ena najpogostejših napak je neprimeren pritisk – velika pričakovanja, nenehno primerjanje ali pritisk na brezhibnost otroka večinoma demotivira, vzbuja tesnobo in odpor. Otrok ni majhen odrasel – njegov tempo in slog učenja nista vedno v skladu z našimi predstavami. Zapomnite si: priznanje naj pride za napredek, ne za popoln rezultat. Poskusite ne groziti z nepotrebnimi kaznimi zaradi slabih ocen ali počasnejšega tempa.
Ne preobremenjujte otroka. Preveč krožkov, domačih nalog ali nerealnih pričakovanj je lahko za otroka izčrpavajoče. Del motivacije je zato tudi to, da otroke naučimo pravilno počivati in si čas načrtovati ne le za obveznosti, temveč tudi za igro in šport.
Ne skušajte biti popolni. Z otrokom iščite nove poti, skupaj praznujte uspehe in se ne bojte delati napak.