Otrok začne nenadoma in intenzivno jokati v trenutku, ko zapustite sobo. Če se to dogaja pogosto, je eno od možnih pojasnil separacijska tesnoba. Separacijska tesnoba se običajno pojavi že v dojenčkovem obdobju in je naravni del otrokovega razvoja. Kljub temu je lahko za vso družino stresna.
Ta tesnoba je v resnici močan čustveni doživljaj otroka, ki se boji separacije (ločitve) od staršev ali bližnjih oseb. V tem članku pojasnimo vzroke, znake in načine obvladovanja separacijske tesnobe pri otrocih.
Kaj natančno je separacijska tesnoba in kdaj običajno nastopi?
Separacijsko tesnobo lahko opišemo kot strah otroka pred ločitvijo od bližnjih in najpogosteje se pojavi ob ločitvi od matere ali drugega primarnega skrbnika. Običajno se pojavi v dojenčkovem obdobju, med 6. in 8. mesecem starosti, ko otrok začne bolj zaznavati okolico in bolje razlikuje bližnje osebe od neznancev.
Znano je, da vrh separacijske tesnobe nastopi okoli prvega leta in lahko v nekaterih primerih traja do 3–4. leta starosti. Skozi razvoj postopoma izzveni, a intenzivnost in trajanje se močno razlikujeta ne le glede na starost, temveč tudi glede na individualne značilnosti otroka.
S psihološkega vidika gre za naraven odziv otroka na zavedanje lastnega obstoja in odvisnosti od staršev. To je izraz zdravega čustvenega razvoja, v katerem otrok vzpostavlja pomembne čustvene vezi.
Kakšni so znaki separacijske tesnobe?
Najpogostejši in očiten znak je jok, povezan z odhodom starša. Pri dojenčkih in malčkih se kaže tudi kot zaskrbljenost, potreba po stalni prisotnosti matere, pretirana navezanost in nemir.
Pri starejših otrocih lahko tesnoba povzroča tudi bolečine v trebuhu, glavobole ter težave s spanjem ali hranjenjem. Značilno je tudi upiranje otroka ob odhodu v vrtec, k babici ali kam drugam brez staršev.
Zelo pogost je tudi močna navezanost na igrače, odeje ali plišaste igrače, ki otroku dajejo občutek varnosti in služijo kot nadomestilo za prisotnost bližnjega odraslega. Starši naj skrbno opazujejo svojega otroka, beležijo situacije, v katerih se pojavljajo simptomi tesnobe, in skušajo razlikovati, ali gre le za kratkotrajen dogodek ali za dolgotrajen problem.
Zakaj se separacijska tesnoba pojavi ravno pri vašem otroku?
Otrok z bolj občutljivim živčnim sistemom lahko doživlja ločitev bolj dramatično. Veliko vlogo ima tudi družina. Pomembne spremembe, kot so selitev, rojstvo sorojenca, konflikti v družini ali prehod v vrtec, so lahko sprožilec ali dejavnik, ki separacijsko tesnobo okrepi.
Ni vam treba skrbeti, da separacijska tesnoba pomeni, da ste naredili kaj narobe. Gre za naravno fazo razvoja, ki jo v manjši ali večji meri doživlja vsak otrok. Kljub temu krožijo različni miti in predsodki, na primer da imajo tesnobo le otroci pretirano zaščitniških staršev. Resnica je, da gre za zelo individualno zadevo, ki je prej odvisna od osebnosti in temperamentnih lastnosti samega otroka.
Kako pomagati otroku obvladati separacijsko tesnobo?
Pomagata odprta komunikacija in razlaga situacije z enostavnimi besedami, pa tudi uvajanje rednih ritualov ob odhodu in povratku. Ti rituali so pomembni, ker se jih otrok navadi in situacija postane predvidljiva.
Primerno je, da otrok dobi varen predmet (najljubša igrača, plišasti prijatelj), ki bo njegov »prijatelj«. Spodbujajte otrokovo sposobnost, da je nekaj časa sam. Začnite s kratkimi intervali in jih postopoma podaljšujte.
Kot je bilo zapisano zgoraj, je separacijska tesnoba normalna. Strokovno pomoč poiščite šele, ko separacijska tesnoba otroku ne omogoča običajnega življenja, je dolgotrajna ali preveč intenzivna. Vnaprej se poskusite izogniti hitrim slovesom, ne odhajajte na skrivaj brez slovesa, ne ignorirajte in ne bagatelizirajte otrok ovih občutkov. Separacijska tesnoba je naravna, a tudi obvladljiva.