Je že nastopil pravi trenutek, da otroka pustim samega?
Upoštevajte starost, samostojnost in sposobnost odzivanja na različne situacije. Enako pomembni dejavniki so tudi pogoji v gospodinjstvu, okolje ter individualni vzgojni pristop posamezne družine.
Po zakonu imajo starši ali zakoniti zastopniki vedno polno odgovornost za varnost in zdravje svojih otrok. Poleg zakona pa pomembno vlogo igra tudi psihična pripravljenost otroka. Nekateri otroci samoto prenašajo bolje kot drugi.
Dobro je otroku zaupati in ga učiti samostojnosti. Preveč nadzora in stalno spremljanje lahko vodita tudi v negativne posledice, kot so zmanjšana samostojnost, zadržanost pri odločanju ali pomanjkanje samozavesti. Uravnotežen pristop zato prispeva k zdravemu razvoju otroka in njegovi pripravljenosti za spoprijemanje z različnimi situacijami.
Pustiti otroka, mlajšega od 6–7 let, brez nadzora predstavlja zelo veliko tveganje. Od 8–10 let je otroka mogoče za kratek čas pustiti samega doma, vendar le, če je otrok že varno obvladal osnovna pravila in krizne situacije, če ima pripravljene kontakte na starše in je jasno poučen, kaj naj v različnih primerih stori. Dobro je na primer dogovoriti se s sosedi, da je otrok doma sam, da lahko po potrebi malo popazijo nanj.
Če pride do poškodbe ali škode na premoženju v času odsotnosti staršev, je lahko starš sankcioniran zaradi nezadostnega nadzora. Zato vedno upoštevajte konkretne sposobnosti in psihično zrelost svojega otroka.
Starost otroka je ključen dejavnik pri odločanju o času brez nadzora. Splošna priporočila so naslednja:
- 6–8 let: Otrok je lahko brez nadzora največ nekaj minut.
- 9–12 let: Otrok je že bolj samostojen, zmore biti 1–2 uri sam doma. Potrebna pa sta predhodna priprava in večkratno preverjanje.
- 13–15 let: Otrok lahko običajno ostane sam več ur ali dlje.
- 15 let in starejši: Večina mladostnikov že dobro obvlada samostojno bivanje.
Ne podcenjujte osebne zrelosti otroka – vsak otrok je individualna osebnost in starost je le orientacijsko vodilo.
O tem, ali je otrok lahko sam doma, ne odloča le starost. Opazujte čustveno pripravljenost – ali otrok nenehno potrebuje stik? Kako reagira v neobičajnih situacijah?
Pomembne so praktične veščine: Otrok mora znati ravnati s telefonom, poklicati na številko za klic v sili, poznati hišna pravila (nikomur ne odpirati, ravnanje z električnimi aparati ipd.). Če pri teh veščinah omahuje, počakajte.
Pozitiven pokazatelj pripravljenosti je miren odziv otroka na kratkotrajno samoto brez tesnobe ali negotovosti. Otrok naj proaktivno sporoča, kje je, in naj ve, kako ravnati v kritičnih situacijah.
Odločitev, da otroka pustite brez nadzora, mora biti vedno premišljena, postopna in s soglasjem otroka. Ne pozabite na načelo postopnega gradjenja samostojnosti in zaupanja korak za korakom.