Veliko otrok si želi imeti doma živalskega prijatelja, naj gre za majhnega hrčka, prikupnega morskega prašička, zvestega psa ali crkljivo mačko. Otroci in živali imajo praviloma lep odnos, ki lahko zelo pozitivno vpliva na otrokov razvoj, učenje odgovornosti ter krepi empatijo. Žival pa ni igrača; zahteva stalno skrb, čas, energijo in tudi določeno znanje. Zato je pomembno, da starši izberejo ustrezno žival in otroku predajo znanje o tem, kako zanjo pravilno skrbeti.
Morda že zdaj vidite navdušenje svojega otroka, navdušenje, ki je nedvomno lepo, vendar samo po sebi ne zadostuje, da bi postal resnični mali skrbnik za žival. Za njegov prihodnji pozitiven odnos in vesten pristop k skrbi za hišnega ljubljenčka je ključno vodenje s strani staršev že od samega začetka. Primerno je, da starši še pred samo pridobitvijo živali otrokom temeljito razložijo, kaj vse skrb vključuje, kakšne bodo obveznosti, pa tudi koliko veselja lahko žival prinese.
Katera žival je najboljša izbira za vašo družino?
Prvi pomemben korak je odločitev, katera žival bo prišla v družino. Pri izbiri je treba upoštevati starost otroka, njegove sposobnosti, družinski življenjski slog, časovne zmožnosti in prostorske možnosti. Logično je, da majhen otrok, ki šele začne zaznavati svet okoli sebe, ne bo sposoben skrbeti za večjo žival, kot je na primer pes. Družine pogosto razmišljajo o manjših sesalcih, kot so hrčki, morski prašički ali ribice, zlasti pri mlajših otrocih.
Glodalci, ribice ali skobčevke so običajno nezahtevni; njihovo skrb lahko ob pomoči staršev zmorejo tudi mlajši otroci. Hkrati so te živali odličen prvi korak k zavedanju o rednosti pri skrbi, prehrani in potrebah živali. Pri večjih živalih, kot so pes, mačka ali celo konji, pa bo skrb zahtevala bistveno večjo vključenost odraslih.
Pomemben vidik je tudi ovrednotenje finančnih stroškov, povezanih z živaljo. Otroku je treba razložiti, da živa žival pomeni tudi redne stroške, kot so hrana, veterinarska oskrba, nujni pripomočki in morebitne posebne potrebe (cepljenja, razglistenje, operacije).
Nazadnje je treba razmisliti tudi o tem, kako dolgo bo žival živela. Z otrokom je smiselno odprto govoriti o zavezi, ki jo pomeni prihod živali. Od začetka je dobro negovati zavedanje, da gre za živo bitje, ki bo del družine leta, ne mesece. Prav s takim pristopom pri otrocih razvijamo občutek odgovornosti, empatijo in odnos do narave ter drugih živih bitij.
Priprava na prihod živalce
Še preden žival dokončno prispe v družino, je dobro razčistiti, kdaj jo boste dobili. Nato otrokom jasno razložite, katere naloge pri skrbi za žival bodo njihove.
Mnogim staršem se je obneslo ustvariti pregleden načrt ali koledar, v katerega se posamezne dejavnosti zapisujejo in preverjajo. Sprva je lahko takšen koledar velika pomoč ne le za otroka, temveč tudi za samega starša, ki lahko spremlja izpolnjevanje obveznosti in otroka sproti nagrajuje bodisi z besedno pohvalo bodisi z majhno spodbudo.
Pomembna je tudi pripravljenost doma na prihod živali: udoben in varen prostor, kakovostna hrana ali ležišče, po potrebi tudi igrača, ki jo bo imela žival na voljo takoj po prihodu domov. Z vključevanjem otroka v priprave in nakup potrebščin od začetka nastane močnejša vez ter izrazitejši občutek odgovornosti.
Starši naj otroku že od prvih trenutkov poudarjajo, da je žival živo bitje. Najbolje mu spoštovanje do živali prenesejo z lastnim zgledom skrbi, spoštovanja in nežnega ravnanja. Preden živalico prinesete v družino, z otrokom obravnavajte tudi potrebo po spoštovanju določenih meja – na primer, da žival potrebuje čas za počitek ali hranjenje, ko je ne bi smel motiti.
Vsakodnevna skrb in ohranjanje dolgoročnega interesa otroka
Ena največjih pasti dolgotrajne skrbi za žival je postopno upadanje otrokovega interesa. Da to preprečimo, je pomembno, da je skrb zanimiva, raznolika – in predvsem redna. Dobro delujejo skupne dejavnosti (sprehajanje psa ali hranjenje morskega prašička) ter pohvala otroku za dobro opravljeno delo.
Možnost je tudi vključitev otroka v različna tekmovanja ali dogodke z živalico – na primer razstave ali manjša skupnostna tekmovanja. Tudi obiski veterinarja se lahko spremenijo v vzgojno pozitivno izkušnjo. Otrok razume, kako pomembna je redna skrb, kako prepoznati morebitne težave in kako biti odgovoren skrbnik.
V mnogih pogledih je lepo imeti v družini žival, vendar odločitev dobro premislite in otroka na vse pripravite. Prav je, da ste prepričani, da ima otrok zares interes za žival, si želi zanjo skrbeti in da to ni le kaprica.