Dolgočasje pri otrocih lahko spravi v stisko skoraj vsakega starša. Otrok hodi po stanovanju, ne ve, kaj bi počel, pritožuje se, da se dolgočasi, ali pa preizkuša potrpljenje staršev z raznimi vragolijami. Dolgotrajno ali pogosto dolgočasje lahko negativno vpliva na otrokov razvoj, razpoloženje in odnose v družini. Po drugi strani pa je pomembno vedeti, da občasno dolgočasje otroku nikakor ne škodi, nasprotno, lahko vodi k razvoju domišljije in ustvarjalnosti.
Zakaj nastane in zakaj ga je treba obravnavati?
Kaj pravzaprav pomeni, ko otrok reče, da se dolgočasi? Dolgočasje je poseben občutek nezanimanja, izgube motivacije in splošnega nelagodja, ki ga povzroča pomanjkanje ustrezne stimulacije. Otroci so na ta občutek še posebej občutljivi. To je posledica njihove naravno velike potrebe po dejavnostih, novih dražljajih in intenzivni interakciji z okoljem.
Najpogostejši vzrok dolgočasja je stereotipnost. Še posebej, če otrok čas preživlja v istem okolju (dom, vrtec, šola) z istimi dražljaji, igračami ali dejavnostmi vedno znova. Dolgočasje se pojavi tudi v situacijah, ko je otrok preobremenjen s preobilico vodenih dejavnosti ali preveč organiziranim časom. Tu paradoksalno nastane frustracija zaradi nemožnosti samostojno izbranih dejavnosti.
Kako preprečiti dolgočasje?
Najprej je smiselno upoštevati pravilo ravnovesja med organiziranim in prostim časom. Poleg stalnega ritma in načrtovanih aktivnosti naj ima otrok dovolj prostora za lastno igro, eksperimentiranje in spontano preizkušanje.
Praktično je zagotoviti tudi redno menjavo okolja, na primer s sprehodi v naravo, izleti v okolico ali zgolj z menjavo prostora, v katerem preživlja čas. Tako otrok dobiva pomembne nove dražljaje, ki preprečujejo občutek stereotipnosti in monotonosti.
Pomembno je z otroki odprto govoriti o dolgčasu. Učimo jih ta občutek dojemati kot naraven signal, ki pravi: 'potrebujem dražljaje, potrebujem nekaj spremeniti.' Učimo otroka aktivno reševati lastna čustva in sodelovati pri izmišljanju dejavnosti. Odlični pomočniki so tudi kakovostne igrače, ki otroka naravno razvijajo, ga zabavajo in hkrati skrbijo za njegov telesni in duševni razvoj. Montessori igrače, ustvarjalni seti ali družabne igre so idealna orodja pri preprečevanju
Kaj storiti, ko se otrok začne dolgočasiti?
Če spadate med starše, ki jih prestraši stavek: 'Tako zelo mi je dolgčas!', zagotovo niste edini. Kako pravilno reagirati? Predvsem se izognite hitri, avtomatični rešitvi: da otroku porinete v roko telefon ali tablico, prižgete televizijo ali izrečete hiter ukaz tipa 'no, nekaj delaj!' Otroka je treba spomniti, da je dolgčas popolnoma naraven občutek, ki ga občasno doživljamo vsi, tudi odrasli. S tem otroka pomirite in ga hkrati vodite k temu, da se uči razumeti svoje občutke.
Prvi pomemben korak je torej empatično reagirati: 'Aha, razumem te. Vidim, da te nič več ne zanima. Kaj misliš, zakaj je zdaj tako?' Če otrok zazna, da se zares zanimate, se vam lažje odpre in začne govoriti o svojih občutkih. Aktivno poslušanje je ključno – otrok mora čutiti, da staršem njegovi problemi niso vseeno. Ta preprosta strategija pogosto vodi do tega, da otrok sam najde ideje, kako situacijo rešiti, ali pa se vsaj pomiri.
Drugi korak je, da lahko otroku pomagate s konkretnimi predlogi, ne da bi mu vsiljevali eno samo dejavnost. Ne dajajte mu dolgega seznama nalog, kaj naj počne; le na kratko predlagajte nekaj možnosti:
- 'Kaj bi te zdaj veselilo?'
- 'Se ti utrne kaj, kar bi bilo vredno preizkusiti?'
- 'Hej, poskusiva skupaj izmisliti nekaj super. Ideje padajo tako meni kot tebi, pa bova videla, kdo bo prišel z boljšim predlogom.'
- 'Je kaj, kar že dolgo načrtuješ, pa tega iz kakšnega razloga še nisi poskusil/a?'
- 'Lahko poskusiva postaviti bunker iz odej, vzameva namizne igre, ali bi raje kaj izdeloval/a? Kaj misliš, kaj bi bilo najboljše?'
Ne pozabite, da končno izbiro dejavnosti prepuščate otroku. Tako mu omogočite, da doživi občutek, da ima stvari pod nadzorom, hkrati pa ga vodite k samostojnosti.
Za konec: ko vaš otrok občuti dolgčas, ne obupajte. Zapomnite si, da lahko primeren odziv na stavek 'meni je dolgčas' postane priložnost za skupaj preživet čas. Če se naučite reagirati konstruktivno, empatično in mirno, otroku ne pomagate le akutno rešiti nastale situacije, temveč ga hkrati učite dragocenih veščin samostojnosti in učinkovitega obvladovanja čustvenih stanj.